Jakob Aljaž – med javno podobo simbola slovenstva in finančno stisko v poznih letih

Povzetek

Članek obravnava prizadevanja Jakoba Aljaža za izboljšanje njegovega finančnega položaja po prvi svetovni vojni, ki vključujejo prošnje za povišanje državne podpore (kongrue) in predlog za podelitev izredne pokojnine za zasluge. Aljaž je kljub izjemnim zaslugam za utrjevanje slovenskega simbolnega prostora starost preživel v skrajni finančni negotovosti. Bil je povsem odvisen od skromne državne podpore, dotacij in darov, saj mu prihodkov od pašne bere ni uspelo realizirati, donos od rodovitnih kmetijskih zemljišč je bil majhen, z gozdom pa je imel stroške zaradi omejitev koriščenja in izdanega pogozdovalnega odloka. Obdobje po letu 1918 zaznamujejo draginja, Aljaževa investicijska velikopoteznost (gradnja stavbe Društvenega doma v Dovjah), izguba prihrankov župnije (odpis avstro-ogrskega vojnega posojila), finančno preudarna politika škofa Antona Bonaventure Jegliča (ustvarjanje prihrankov) ter povečan dotok turistov v Dovje (inflacijski pritisk na hrano in storitve).