Hmeljske sušilnice v Spodnji Savinjski dolini

  • Božena Hostnik
  • Vito Hazler
Ključne besede: hmeljska sušilnica, hmeljarstvo, kulturna dediščina, varstvo kulturne dediščine, ekomuzej, aktivno varovanje dediščine, tipologija stavbarstva, Spodnja Savinjska dolina

Povzetek

Sredi 19. stoletja so v Spodnji Savinjski dolini začeli načrtno uvajati novo kmetijsko in obenem industrijsko dejavnost – hmeljarstvo, ki je z leti izrazito spremenilo krajinsko podobo doline, saj je vplivalo na spreminjanje njene poselitvene, stavbne in demografske strukture. Hmeljarstvo je postopoma vstopalo v savinjski agrarni svet in ga sčasoma tako razpoznavno predrugačilo, da lahko govorimo o spodnjesavinjski hmeljarski kulturni krajini. S hmeljarstvom se je pojavila potreba po uvajanju za dejavnost značilnih gospodarskih stavb – hmeljskih sušilnic, ki so jih zlasti mali in srednji kmetje gradili kot prizidke obstoječim osrednjim gospodarskim poslopjem – marofom – ali kozolcem. Le pri velikih kmetih in veleposestnikih so že v letih pred drugo svetovno vojno nastajale velike hmeljske sušilnice s prostornimi skladiščnimi dvoranami, od srede 20. stoletja pa je bila značilna gradnja velikih zadružnih in hmeljarskih domov, kjer je bilo poleg sušenja in skladiščenja hmelja združenih še veliko dejavnosti s področja kulture, izobraževanja, bančništva, zadružništva in preživljanja prostega časa.